Čemšeniška planina

Pot: Trojane, Prvine, po grebenu Čemšeniške planine do koče, mimo ali čez vse vrhove, 

         strm spust na sedlo nad Drenovcem, cerkev Sv. Primož in Felicijan, Prvine, Trojane

 

Čas: 7 ur

 

Tokrat sva si zamislila krožno pot preko grebena Čemšeniške planine 

ter  povratek po njenem južnem pobočju nazaj na Trojane. 

Od Trojan je najprej nekaj kilometrov hoje ob asfaltni cesti, preden pot zavije skozi gozd do Prvin.

 

Od tam sva poiskala pot po gozdnatem grebenu Čemšeniške planine, 

ki je bil rahlo pobeljen s svežim snegom, zapadlim v zadnji noči.

Prvi sončni žarki so ga že začeli topiti, zato sva vedela, da ga popoldan ne bo več.

Dokler pa sonce ni opravilo svojega dela, sva hodila po neokrnjeni belini.

Z grebena sva gledala na Kum, ter vse vrhove, ki so kukali ven iz meglenega Zasavja.

Čemšeniška planina pa je še bila praznično pobeljena.

Doline pod njo so bile zelene; verjetno je taka tudi dolina Save,

 ki pa jo je ves dan pokrivala megla.

Koča je bila odprta. Ravno danes se je namreč odvijal Knap trail, 

to je namreč prva v letu in hkrati edina zimska tekaško-pohodniška tekma v Sloveniji.

Tekmujejo v treh kategorijah na progah 16, 30 ali 50 km. 

Pri koči sva srečevala tiste prve in najhitrejše, ki so se odločili za 50 kilometrsko progo.

Midva pa sva stopala dalje brez tekmovalnega koraka preko vseh vrhov planine 

( Jelenov rog 1039, Tosti vrh 1170, Črni vrh 1204 m, Veliki vrh 1184 m).

Za Velikim vrhom se pot prevesi strmo navzdol. 

Pod planino sva zavila na kolovoze, ki vodijo proti najinemu izhodišču.

Izgleda da je to priljubljena pot, ki sicer ni markirana, so pa vmes kotički s klopcami za počitek.

Kolovozi pod planino niso bili več sneženi ...

 

... ko pogledaš navzgor, pa zopet opaziš lepo pobeljeno planino.

Vmes se pot dvigne do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.

Tudi od tu je lep pogled na zasavsko hribovje in v bližnjo dolino.

Na osončenih delih gozda sva opazila prvi letošnji teloh.

Nazaj do Prvin sva poiskala svojo potko ...

... ki naju je vodila med velikimi skalami in balvani, kakršnih nisva opazila nikjer med današnjo potjo.  Nekoč davno se je tukaj zgodil velik podor, katerega posledica je prepadno južno pobočje planine.

 

Najino pot sva zaokrožila zopet v Šentgotardu, odkoder sva odklepetala 

po asfaltni cesti nazaj do najinega izhodišča na Trojanah. 

Na tej krožni poti se je tokrat nabralo za 17 kilometrov ter dobrih 1200 višinskih metrov poti.

 

_____________

 

Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________

 

 

Zavižan

Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj

Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure

Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 

Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,

 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 

Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 

se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 

Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 

Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 

Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,

 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.

Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 

In tu je najino izhodišče za Zavižan.

Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 

nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 

Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).

 

Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  

V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 

Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,

 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 

Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 

Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 

Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.

Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 

da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.

 

Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 

Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.

Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...

... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.

Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 

Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 

Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 

Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.

Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 

Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.

 

Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.

Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 

V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 

Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.

Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 

 da bi prespala na koči.

Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 

in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,

 da bova vse to gledala raje ob morju.

Navzdol sva resnično hitro sestopala ...

... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...

... ter na kamnite skulpturah ob poti.

Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.

Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 

da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.

Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.