Zavižan

Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj

Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure

Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 

Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,

 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 

Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 

se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 

Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 

Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 

Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,

 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.

Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 

In tu je najino izhodišče za Zavižan.

Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 

nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 

Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).

 

Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  

V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 

Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,

 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 

Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 

Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 

Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.

Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 

da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.

 

Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 

Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.

Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...

... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.

Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 

Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 

Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 

Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.

Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 

Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.

 

Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.

Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 

V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 

Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.

Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 

 da bi prespala na koči.

Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 

in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,

 da bova vse to gledala raje ob morju.

Navzdol sva resnično hitro sestopala ...

... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...

... ter na kamnite skulpturah ob poti.

Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.

Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 

da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.

Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.

 

Veliki Travnik in Turnovka

Pot: Planina nad Ljubnim ob Savinji, Turnovka, koča na Velikem Travniku in nazaj

Čas: cca 6 ur

Ob zasneženi cesti, malenkost višje nad Planino, sva pustila avto. 

Cesta ni bila splužena, so pa bili sledovi vožnje iz časa pred zadnjim sneženjem, ki je potekalo z močnim vetrom. Na njej je kljub temu  ostalo ravno toliko snega, da se je dalo potegniti smučino.  

Na tak način sva izsilila manjši turnosmučarski pohod ter nekj smuke.

Cesta se skoraj povsod rahlo vzpenja, večinoma je bila tudi zasnežena, razen na dveh odsekih, 

kjer je veter spihal cesto skoraj do golega.

Po dveh urah hoje sva s ceste krenila na gozdno vlako proti Turnovki. 

Na njenem vzhodnem pobočju je eudi danes bril veter in še vedno odnašal sneg. 

Razgledi pa so postajali vse lepši.

Turnovka (1637 m) ter pogled proti zahodu,

Pod streho razglednega stolpa je orientacijska plošča, kjer sva obnovila mena vseh hribov v okolici.

S Turnovke sva se odsmučala do koče na Velikem Travniku. 

Najprej seveda peš čez planjo.

Pred kočo pa sva le  naredila nekaj zavojev. Juhuhu.

Ob koči je še vedno pihal močan veter ter dvigoval sneg in višal zamete.

Tudi najine sledi je kmalu zabrisal.

Bilo je sicer prijetno gledat iz zavetrine, ki jo nudi koča, pa je vseeno bilo malo preveč hladno.

Še slika za spomin na višino snega, čeprav tudi dodatno napihanega.

Sedaj naj bi sledilo tisto najlepše ... 

Po gozdarski vlaki navzdol sva se malo peljala ...

... ampak zelo previdno zaradi "min" v obliki štorov in vej na najini trasi.

Nato sva se zapeljala še po cesti navzdol do ...

... napihanih zametov na cestišču zgoraj in ob robu takšnih sneženih zoožitev spodaj.

To je bilo sicer daleč od idealne smuke, toda nekaj užitka ob vijuganju navzdol pa je le bilo.

In na koncu nama je ostala še razgledna točka, velika skala (Telečje peči),

 od koder se malo vidi Turnovka (tista mala belina levo).

In to je bilo vse kar se tiče snega v bližnji okolici. 

Za turno smuko bi ga nad 1000 m bilo dovolj, če bi ne bil na severovzhodnih pobočjih, 

grebenih in planotah spihan. Ponekod so zameti, drugod je ledena skorja, 

na prisojnih legah pa ga sonce pospešeno topi.

 

 Kljub vsemu, kar se odklanja od idealnih razmer,

sva dan zaključila zadovoljna, da sva dan preživela na poti, ki nama je na voljo vedno 

kadar nama razmere ne dopuščajo potovati kam dlje od doma.

 

________________

 

Menina planina

Pot: prelaz Lipa, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj 

Čas: okoli 7 ur s postanki

Ponoči je zapadlo nekaj novega snega pa sva zato hotela preverit debelino snežne oddeje malo višje. 

V nižinah je ponovno le deževalo in tako doma snega nisva imela. 

Tudi na Lipi, kjer sva parkirala, snega ni bilo. Prvo belino sva dosegla na višini 900 metrov.

Ko sva se povzpela do planote in izstopila iz gozda, sva prišla do bolj konkretne snežne oddeje.  Planina je bila zdaj že lepo pobeljena ...

... cesta rahlo poledenela ...

... in bilo je spet lepo črtati stezico v neokrnjeno belino.

Prejšnjo noč je pihal močan severnik in lepil sneg le po eni strani dreves ter delal zamete povsod, 

kjer mu je bilo to ljubo.

Do Biba planine sva sama delala gaz takoj za lisičjimi sledmi.

Opazila sva znano drevesce, ki sva ga takoj fotografirala ... (slika zgoraj)

 

... in doma poiskala sliko istega drevesa, ko je bilo tu več kot meter snega. Takrat je bila vrtača za njim popolnoma zravnana in Menina planina dostopna le s smučmi. 

Upava, da bova še kdaj v prihodnosti imela to prednost, 

da bova tukaj vlekla svežo smučino čez vse planje te obsežne planine.

Ko sva bila pred kočo na Menini planini je za nama prihrumel avto, 

katerega šofer je očitno našel svoj užitek v vožnji čez zamete ali  po travnikih, 

kadar so bili zameti zanj previsoki. Tudi zaradi takih srečanj imava raje višjo snežno oddejo.

V koči je bilo prijetno toplo. 

Spet sva srečala znane obraze tistih, ki obiskujemo naše gore in planine tudi preko zime. 

Bilo pa je videt tudi nekaj novih in mlajših pohodnikov, kar je zagotovilo, da raste generacija,

 ki bo podedovala naše poti, ko se bomo mi umaknili s te scene.

Menina  naju nikoli ne razočara. 

 

Vedno je prelepa, mirna z idiličnimi prizori narave pa čeprav je včasih tudi vetrovna ali meglena, 

da komaj najdeš pot med snežnimi zameti. Tokrat sva lahko pot opravila brez smuči.

Ko bo padla nova pošiljka snega, bova gotovo spet tukaj.

 

________________