Zavižan

Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj

Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure

Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 

Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,

 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 

Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 

se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 

Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 

Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 

Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,

 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.

Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 

In tu je najino izhodišče za Zavižan.

Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 

nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 

Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).

 

Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  

V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 

Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,

 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 

Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 

Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 

Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.

Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 

da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.

 

Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 

Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.

Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...

... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.

Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 

Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 

Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 

Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.

Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 

Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.

 

Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.

Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 

V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 

Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.

Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 

 da bi prespala na koči.

Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 

in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,

 da bova vse to gledala raje ob morju.

Navzdol sva resnično hitro sestopala ...

... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...

... ter na kamnite skulpturah ob poti.

Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.

Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 

da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.

Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.

 

Bili Kuk in pot Malega Princa

Pot: magistralna cesta Gračac - Obrovac (natančneje prelaz Prezid), pot Malega Princa, Bili kuk, zavetišče Vidak ter nazaj do prelaza Prezid

Čas: okoli 5 ur hoje s postanki 

 

Lansko leto, torej v letu 2023 sva zaključila potovanje po Turčiji, se vozila po jadranski magistrali domov in v novicah na hrvaškem radiu ujela kratko objavo o poti Malega princa. Ime mi je bilo zelo všeč, glas po radiu je dejal , da je pot podobna tisti v Samarskih stenah (meni najlepša pot)

 in ime Mali princ se mi je zasidral v mojo glavo, kjer imam seznam planinskih poti pod oznako -

-' must to do it !'.

 

Informacij o tej poti ni za najti, če se ti kar med vračanjem nazaj iz bosanskih hribov utrne ideja, da pa je to mogoče storiti "sedaj in danes".  

 

Sedaj pa sledi opis poti, ki jo priporočam obiskovalcem gora.  Z magistralne ceste Gračac - Obrovac pred prelazom Prezid zaviješ ostro levo na ozko makadamsko cesto. Cesta je slaba, žal nama je bilo, da avta nisva pustila spodaj. Po dveh kilometrih, ko ne moreš avta obrniti nazaj, čeprav bi želel, se je nenadoma prikazal lep parkirni prostor. Če avto pustiš spodaj si pač podaljšaš pot za slabe pol ure, kar je boljše kot slaba cesta. Za parkirnim prostorom so smerne table, ki povedo bolj malo, midva sva se poslužila najine aplikacije. Steza zavije v gozd in tudi celotna pot vodi precej po gozdu, tako da si zavarovan pred žgočim soncem. Vmes in povsod po tej poti te namesto opozorilnih tabel pričakajo skulpture iz živalskega sveta tega področja; prvi je bil medo z gornje slike.

Po kakšni uri hoje po gozdu gor in dol, se prikaže prva puščica navzgor. 

Iz najinih izkušenj veva, da ko zagledaš to, veš da bo šlo sedaj zares.

Povsod na poti so table z napisi, ki te vračajo v svet pravljic iz otroštva.

Večkrat hodiva skozi kamnita vrata. 

To pa so mala vrata.

Prebijava se med ožinami dalje.

Pot je dobro zavarovana.

Plezanje nama ni predstavljalo večjih težav.

Nekje vmes je ponujena možnost za ogled Zdenkove jame.

Obema je bilo jasno, da te ponudbe ne bova pustila za 'kdaj drugič'.

 

 Jama nima strehe, pač pa je to udorina globoka dobrih petnajst metrov, 

iz katerega dna vodijo vhodi v nekaj malih jamic brez kraških tvorb.

 

Je pa vse vredno ogleda, dve dolgi lestvi, po katerih dosežeš rob poševnega dna, sta trdno privezani.

Pogled navzgor odkrije še naravni most,

ki bi ga lahko tudi spregledala.Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine,

 sva se napotila naprej v pričakovanju novih presenečenj.

 

Zlezla sva tudi čez Kičmo, ki naju je spomnila na greben z malega na velik Triglav.

 

 

Potem pa še Bili kuk, ki se je tudi znašel med ponudenemi opcijami. Tja gor je plezanje bolj težavno ampak še vedno ne tako težko kot v Samarskih stenah. Pokrajina pa je podobna.

 

To plezarijo se da varno opravit tudi brez varoval, vendar je občutek boljši, ko vidiš zajle in kline in dobre naravne oprimke v kompaktni skali..

Bili kuk (1171 m).

Na vrhu je ravno prav prostora za dva in njuno zasluženo malico.

 

Pogled naokrog nama nudi zanimiv kraški svet s škrapljami, vrtačami in žlebiči, kot ga poznava.

 

Sedaj pa navzdol iz Bilega kuka, takole zgleda pot z vrha:

 

 

Ni pa še konec poti Malega princa.

Na koncu krožne poti so Nebeška vrata. Nobeden od naju se še ne upa postaviti pred njih.

Sledila je še pot do zavetišča Vidik.

Tu sva srečala italijanskega mladeniča, ki je letos drugega avgusta pričel hoditi po poti Via Dinarica.

Do konca poti v Albaniji  načrtuje še kakšen mesec in pol hoje. 

Neprestano nama takšni vztrajneži prihajajo na pot, kot da naju želijo vzpodbuditi k akciji.

 

Vse kar je lepega pogosto prehitro mine. Tudi tokrat sva imela ta občutek. 

Pot je lepa, atraktivna, "telovadna", ni težka. Mogoče jo še kdaj ponoviva in dodava še kakšen vrh zraven, da bo poti naneslo za cel dan, kot se nama spodobi. 

Tokrat nama je aplikacija namerila  450 višinskih metrov ter 7 km po dolžini. 

Pot je po mojem dolga kakšnih 10 km in tudi višinskih metrov je več. 

Kot že veva,  aplikacija nama v takšnem labirintu gor in dol ter sem in tja ne more natančno slediti.

Tudi stric google je s sledenjem tokrat obupal ...

Tako sva zaključila zopet en lep hribovski potep po Bosni in Hrvaški. 

Še dan ali dva 'hvatanja braun boje na moru' potem pa res domov.