Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave

ponedeljek, 30. december 2024

Zavižan


Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj
Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure
Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 
Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,
 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 
Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 
se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 
Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 
Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 
Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,
 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.
Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 
In tu je najino izhodišče za Zavižan.
Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 
nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 
Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).
 
Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  
V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 
Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,
 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 
Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 
Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 
Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.
Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 
da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.
 
Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 
Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.
Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...
... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.
Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 
Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 
Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 
Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.
Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 
Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.
 
Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.
Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 
V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 
Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.
Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 
 da bi prespala na koči.
Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 
in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,
 da bova vse to gledala raje ob morju.
Navzdol sva resnično hitro sestopala ...
... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...
... ter na kamnite skulpturah ob poti.
Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.
Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 
da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.
Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.



 

sobota, 29. junij 2024

Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak
Čas: 4 - 5 ur s postanki
 
Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 
na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.
 
Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 
To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 
Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 
vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 
da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....
 
...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.
 
 
Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.
 
Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 
tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.
 
In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.
Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 
Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.
 
S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .
Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.
Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 
Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 
le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 
in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  
Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 
ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.
____________



 
 

petek, 28. junij 2024

Veliki Risnjak


 
Pot: Mrzla vodica, po Horvatovi stezi , Schlosserov dom, Veliki Risnjak, ter čez Lesko nazaj do Mrzle vodice
Čas:  7 - 8 ur s postanki
Tokrat so prišli na vrsto vrhovi severnega Gorskega Kotarja in kot na prvega sva se povzpela na Veliki Risnjak. Pričela sva hoditi v Mrzli vodici pri Crnem lugu, kjer je tudi eden od vstopov v nacionalni park Risnjak.
Za pot navzgor sva izbrala Horvatovo stezo. Kasneje pa sva začela slediti zanimivi legendi o Risnjaku:
V davnih časih so tod živele prekrasne vile imenovane Gorjanke. 
Živele so lepo mirno življenje, vsa njihova pozornost je veljala visoki beli steni, kamor so se povzpele vsak dan.Od tam je bil lep razgled na Srebrna vrata, ki so omejevale to prelepo pokrajino vil. 
Po teh vilah Gorjankah je tudi Gorski kotar dobil ime.
Prerokba je namreč govorila, da bo skozi Srebrna vrata prišla velika ljubezen in zato so vile vsak dan čakale na belih stenah in gledale , kdaj se bo ta prerokba izpolnila.
Svet tu okrog je bil čudovit, gozdovi, živali in bujno rastje, vse je živelo v sožitju. Pred Srebrna vrata pa so se kar naenkrat priselili ljudje. Nihče ni vedel od kod so prišli, bili pa so pridni, delavni in mirni. In življenje vseh je lepo mirno teklo dalje.
Pasli so tudi živino na travnikih visoko v gorah.

Nekega dne pa je mlad pastir pasel živino na travnikih, hodil sem ter tja in neka radoživa sila ga je vlekla čedalje višje do belih sten in vse dalje skozi Srebrna vrata v višji gorski svet. Tu ga je zagledala ena od vil in se zaljubila vanj. Tudi mlad pastir se je zaljubil v lepo vilo.
Poglavarka vil je opazila to ljubezen. Vile pa so imele samo eno omejitev, nikoli se niso smele družiti z ljudmi ali se celo povezati z njimi. To bi bil njihov največji greh.
Zato je poglavarka vil želela kaznovati zaljubljeno vilo in jo je spremenila v risa.
Mlad pastir je to opazil in ker ni želel zapustiti svoje drage, se je tudi sam spremenil v risa.
Bila sta nerazdružljiv par in živela sta v tako veliki ljubezni, da so se vse ostale živali odmaknile od njiju. In tudi onadva nista potrebovala koga.

Imela sta čudovito naravo, bujno zelenje ter svojo ljubezen. Dve mački tako nista imeli več prijateljev, vedeli sta, da ne bosta nikoli več mogli koga ljubiti. Tako sta objeti odšle še dalje v planino, kjer so bile same sebi dovolj in tako je še danes.
Za spomin na njuno neizmerno in nedovoljeno ljubezen, njun čudoviti dom, to goro imenujejo Risnjak.
 
In zaradi te velike ljubezni in lepote neokrnjene narave so ljudje to področje Risnjaka proglasili za nacionalni park.
Risi tu še dandanes živijo vedno v paru v najtemnejših gozdovih. 
Ljudje jih redko vidijo ali naletijo na njih... 
...tako redko, kot je težko najti pravo veliko ljubezen, ki se tudi zgodi le tu in tam.


In tako sva ob tej lepi in poučni legendi prehodila 17,5 km ter 950 višinskih metrov.
Legendo pa sva ves čas hoje brala takole, na vsake toliko časa je bil postavljen steber z opisom. Če želi kdo prebrati to čudovito zgodbo se mora povzpeti na pot iz vasi Vilje, kjer je tudi eden od vhodov v nacionalni park Risnjak.
Tudi nocoj sva našla mirno prenočišče v skrivnostnem gozdu pod vršaci, 
ki jih nameravava obiskati jutri. 
 
_____________