Veliki Travnik in Turnovka

Pot: Planina nad Ljubnim ob Savinji, Turnovka, koča na Velikem Travniku in nazaj

Čas: cca 6 ur

Ob zasneženi cesti, malenkost višje nad Planino, sva pustila avto. 

Cesta ni bila splužena, so pa bili sledovi vožnje iz časa pred zadnjim sneženjem, ki je potekalo z močnim vetrom. Na njej je kljub temu  ostalo ravno toliko snega, da se je dalo potegniti smučino.  

Na tak način sva izsilila manjši turnosmučarski pohod ter nekj smuke.

Cesta se skoraj povsod rahlo vzpenja, večinoma je bila tudi zasnežena, razen na dveh odsekih, 

kjer je veter spihal cesto skoraj do golega.

Po dveh urah hoje sva s ceste krenila na gozdno vlako proti Turnovki. 

Na njenem vzhodnem pobočju je eudi danes bril veter in še vedno odnašal sneg. 

Razgledi pa so postajali vse lepši.

Turnovka (1637 m) ter pogled proti zahodu,

Pod streho razglednega stolpa je orientacijska plošča, kjer sva obnovila mena vseh hribov v okolici.

S Turnovke sva se odsmučala do koče na Velikem Travniku. 

Najprej seveda peš čez planjo.

Pred kočo pa sva le  naredila nekaj zavojev. Juhuhu.

Ob koči je še vedno pihal močan veter ter dvigoval sneg in višal zamete.

Tudi najine sledi je kmalu zabrisal.

Bilo je sicer prijetno gledat iz zavetrine, ki jo nudi koča, pa je vseeno bilo malo preveč hladno.

Še slika za spomin na višino snega, čeprav tudi dodatno napihanega.

Sedaj naj bi sledilo tisto najlepše ... 

Po gozdarski vlaki navzdol sva se malo peljala ...

... ampak zelo previdno zaradi "min" v obliki štorov in vej na najini trasi.

Nato sva se zapeljala še po cesti navzdol do ...

... napihanih zametov na cestišču zgoraj in ob robu takšnih sneženih zoožitev spodaj.

To je bilo sicer daleč od idealne smuke, toda nekaj užitka ob vijuganju navzdol pa je le bilo.

In na koncu nama je ostala še razgledna točka, velika skala (Telečje peči),

 od koder se malo vidi Turnovka (tista mala belina levo).

In to je bilo vse kar se tiče snega v bližnji okolici. 

Za turno smuko bi ga nad 1000 m bilo dovolj, če bi ne bil na severovzhodnih pobočjih, 

grebenih in planotah spihan. Ponekod so zameti, drugod je ledena skorja, 

na prisojnih legah pa ga sonce pospešeno topi.

 

 Kljub vsemu, kar se odklanja od idealnih razmer,

sva dan zaključila zadovoljna, da sva dan preživela na poti, ki nama je na voljo vedno 

kadar nama razmere ne dopuščajo potovati kam dlje od doma.

 

________________

 

Menina planina

Pot: prelaz Lipa, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj 

Čas: okoli 7 ur s postanki

Ponoči je zapadlo nekaj novega snega pa sva zato hotela preverit debelino snežne oddeje malo višje. 

V nižinah je ponovno le deževalo in tako doma snega nisva imela. 

Tudi na Lipi, kjer sva parkirala, snega ni bilo. Prvo belino sva dosegla na višini 900 metrov.

Ko sva se povzpela do planote in izstopila iz gozda, sva prišla do bolj konkretne snežne oddeje.  Planina je bila zdaj že lepo pobeljena ...

... cesta rahlo poledenela ...

... in bilo je spet lepo črtati stezico v neokrnjeno belino.

Prejšnjo noč je pihal močan severnik in lepil sneg le po eni strani dreves ter delal zamete povsod, 

kjer mu je bilo to ljubo.

Do Biba planine sva sama delala gaz takoj za lisičjimi sledmi.

Opazila sva znano drevesce, ki sva ga takoj fotografirala ... (slika zgoraj)

 

... in doma poiskala sliko istega drevesa, ko je bilo tu več kot meter snega. Takrat je bila vrtača za njim popolnoma zravnana in Menina planina dostopna le s smučmi. 

Upava, da bova še kdaj v prihodnosti imela to prednost, 

da bova tukaj vlekla svežo smučino čez vse planje te obsežne planine.

Ko sva bila pred kočo na Menini planini je za nama prihrumel avto, 

katerega šofer je očitno našel svoj užitek v vožnji čez zamete ali  po travnikih, 

kadar so bili zameti zanj previsoki. Tudi zaradi takih srečanj imava raje višjo snežno oddejo.

V koči je bilo prijetno toplo. 

Spet sva srečala znane obraze tistih, ki obiskujemo naše gore in planine tudi preko zime. 

Bilo pa je videt tudi nekaj novih in mlajših pohodnikov, kar je zagotovilo, da raste generacija,

 ki bo podedovala naše poti, ko se bomo mi umaknili s te scene.

Menina  naju nikoli ne razočara. 

 

Vedno je prelepa, mirna z idiličnimi prizori narave pa čeprav je včasih tudi vetrovna ali meglena, 

da komaj najdeš pot med snežnimi zameti. Tokrat sva lahko pot opravila brez smuči.

Ko bo padla nova pošiljka snega, bova gotovo spet tukaj.

 

________________


 

Ledinski vrh

 

 Pot: parkirišče pod slapom Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Ledinski vrh ter nazaj.

 Letos še nisva bila v Logarski dolini, pa sva se zato odločila, da skočiva vsaj do Okrešlja

 in na lastne oči vidiva posledice ujm, ki so letos večkrat pustošile po tem območju.

 

Na parkirišču pod slapom Rinka je bilo zjutraj minus 5 st. C in cesta do tja mestoma pomrznjena.

Povsod so vidne posledice divjanja hudourniških vod,

 zato je pot do slapa na novo trasirana in lepo urejena.

Stare poti pod izvirom Savinje tudi ni več; nova je izsekana skozi ruševje strmo navzgor, 

ter se nad izvirom pridruži nazaj na pravo pot.

Nad Okrešljem je naju že grelo sonce ter obsijalo tudi vrhove okoli Savinjskega sedla. 

Ni potrebno omeniti, da sva bila sama daleč naokrog. Tišina gora je bila slišna.

Na Savinjskemu sedlu (1999 m) je pihal mrzel severnik, 

toda lepi razgledi po gorah so nama greli srce.

V vetru, ki je bril čez sedlo, sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu. 

Pot je tudi tukaj prekinjena z dvema novima globokima grapama, 

zato sva poiskala prehod do Jezerskega sedla (2034 m) preko manjšega krušljivega skalnatega skoka.

 

Na Ledinskem vrhu (2108 m). Slika zgoraj.

Malo nižje pod vrhom sva si vzela čas za razgledovanje in počitek,

 ter sva svojo malico delila s tremi lačnimi kavkami.

 

Pogled na Kočno ter Storžič desno.

 

Naše prelepe gore;  le zakaj hodimo na tuje?

Matkova kopa, mala ter težko dostopna Krnička gora ter Mrzla gora.(z leve).

Pogled nazaj na Jezersko sedlo, kjer se ne smeš zmotiti in sestopiti takoj(desno) na gruščnato strmino pod robom, tako kot sva midva. 

 Ker pač rada greva malo po svoje in ne oprezava pretirano za markacijami. 

Prečkala sva strmino pod neimenovanem vrhom ter stopila na označeno pot. 

Pot se na vrhu Jezerskega sedla proti Savinjskemu sedlu  izgubi zaradi podorov. 

Z Jezerskega sedla se je zato najprimerneje spustiti spet preko skalnatega roba.

Pogled na Ojstrico, Babe, Planjavo, Kamniško sedlo ter desno vrh Brane.

Pogled navzdol po Savinjskemu sedlu. Nazaj sva hodila v senci gora.

Bila sva ponovno nad oblačnim pokrovom, ki je ves dan pokrival doline 

in v samoti uživala med domačimi gorami. 

Pri povratku sva si ogledala kako napreduje gradnja nove koče na Okrešlju. 

Verjetno bo naslednje leto dokončana; vsaj midva sva tako ocenila.

V poznem popoldnevu sva se poslovila od Okrešlja in se spustila nazaj v dolino.

Tokrat so nama sateliti izmerili skoraj 1200 višinskih metrov ter 9 km poti.

___________________

Lučki dedec

 

Pot: Planina Podvežak, Korošica, Lučki dedec, Vodotočno jezero, Deska, koča na Brežicih, Podvežak

Čas: okoli 7 ur

V začetku novembra so se lepi jesenski dnevi še kar nadaljevali. 

Meteorologi so obljubljali inverzijo, torej toplo vreme v gorah. 

Pa sva šla pogledat, če je temu res tako.

V dolini je bila temperatura okoli 0 stopinj, na planini Podvežak pa je bilo že toplo ...

.. tako toplo, da je bilo za kratke rokave, zlasti ko se greješ s hojo.

3 x hura za tistega, ki si je zamislil inverzijo.

Planino Korošico sva prečila malo po svoje in zato na kratko sobivala z gostim  ruševjem.

Nad Korošico sva zavila na pot za Lučki dedec. Pot je sicer  marsikje označena s kamnitimi možici

 a midva sva tudi tokrat šla malo po svoje in si popestrila prijeten vzpon.

Proti vrhu ter vrh Lučkega dedca (2023 m).

Pogled na Veliki vrh in Veliko zelenico je bil kot vedno prelep.

Pogled na možno nadaljevanje poti na Lepo glavo in Vežico, kar pa sva pustila za drugič.

Lepo Vodotočno jezero je samevalo, midva pa tudi.

Na Ojstrici sva letos že bila, tokrat pa je imela veliko obiskovalcev. 

Midva pa sva uživala v samoti gora. Pogled na to goro mi je iz vseh strani prelep.

Vračala sva se čez Desko in od daleč gledala najinega Lučkega dedca, 

ki se je zdel prav majhen v primerjavi z ostalimi gorami naokrog.

 Na tej lepi kratki krožni poti nama je aplikacija namerila 950 višinskih metrov ter 12 km poti.