Vinkuran in Kamenjak, Labin

 

Sončni dnevi ob Istrski obali so naju zvabili tudi na kratko seanso v vodo.

 Ugotavljala sva, da ima morje kakšnih 16 stopinj, tako "na uč". 

Najina naslednja postaja je bilo naselje Vinkuran pred Pulo.

 Znan je po starem rimskem kamnolomu; najstarejšem v Istri.

V tem kamnolomu so rezali kamnite bloke za gradnjo puljske arene in tu so pridobivali material za mnoge lepe antične kipe, reliefe in druge umetnine.

Čudila sva se kako natančno so izrezani skalni bloki.

Tudi v sedanjem času kamnolom ni ravno mrtev. 

Od leta 1995 so vsako leto organizirali kiparske delavnice. Tako je nastalo dosti novodobnih umetnin, 

ki jih budno oko lahko opazi v Puli in njeni bližnji okolici. 

Navpične stene pa so mestoma opremljene z oprimki in varovali, 

potegnjeno je tudi nekaj plezalnih smeri, zato to področje ne sameva pogosto.

Na najini poti po Istri sva se ustavila tudi na Kamenjaku, slikovitem rtu, 

ki na skrajnem jugu zaključuje Istro. Za vstop v ta nacionalni park je za avtomobile določena precej visoka pristojbina, medtem ko imajo pešci in kolesarji prost vstop.

Zelo primerna poteza upravljalcev, da se zmanjša ogroženost pestrega življenja v parku.

Izven turistične sezone pa je vstop prost za vse ...

... takrat tudi obiskovalcev skoraj ni, zlasti če brije močna burja kot je to bilo v teh dneh.

Tudi midva sva se peš odpravila na skrajni konec rta ...

... se spominjala svetilnika Porer, 

mimo katerega sva pogosto jadrala tudi v hudi burji ali deževnem jugu.

Ko se je dan nagnil proti dolgi jesenski noči, sva bila deležna lepega sončnega zahoda,

 ki sva ga v tišini spremljala, dokler ni zamrl.

Burja naju je pospremila tudi na poti nazaj do avta, ki naju je čakal tam že v mraku.

Naslednji dan sva se še enkrat zapeljala skozi vhod parka ...

... ter uživala v samoti enega od izbranih zalivov.

V dnevni spored za današnji dan sva vtaknila še ogled mesta Labin. 

Do zdaj sva se vozila le mimo njega, čeprav sva vedela,

 da je tu ohranjeno staro mesto z bogato zgodovino. 

Tu, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje ter kasneje rimska Albona. 

V XV. stoletju pa je pripadal tudi Benetkam. Ti so zgradili obrambni zid okoli mesta.

Kot vsa stara istrska mesta je tudi Stari grad Labina postavljen visoko nad dolino.

 Prav lepo se je bilo sprehoditi po strmih ulicah ...

... ter občudovati cerkve, palače in utesnjene mestne hiše 

z ozkimi ulicami in temačnimi prehodi med njimi...

... čeprav v tem poznojesenskem času ni bilo možnosti ogleda notranjosti cerkva, palač in galerij.

Je bil pa zato v razpihanem jasnem ozračju pogled na Učko za naju spet vabljiv.

Pri Hajdučkih vratih sva zapustila stari grad Labina ter se odpravila na prenočišče.

 

__________________

 

 

Lefkada in Stavrotas (1182 m)

 

Na otoku Lefkadi sva se želela povzpeti še na zadnji grški hrib, kot sva načrtovala doma. 

Iz vasi Chortata sva se zapeljala še nekaj km do izhodišča, ki je na okoli 600 m nadmorske višine. 

Pot vodi najprej po kolovozih.

 

Nato se kolovoz spremeni v dobro vidno pot, ki jo označujejo tudi možici.

 

Proti vrhu pa je pot označena z rdečimi pikami. Razgledi po planotastemu vrhu pa so čedajle lepši. 

Na spodnji sliki je pogled na Minimati, ki je nekaj m nižji od najinega Stavrotasa.

Najvišji vrh Lefkade je Stavrotas (1182m).

 

Pogled z vrha na jugovzhodno stran otoka.

Povzpela sva se še na sosednji neimenovani  vrh, da sva videla nekaj več:

 na primer zaliv Vasiliki na sliki spodaj ...

... ali polotoke podobne prstom na Halkidiki.

Takole pa izgleda najin Stavrotas od morja navzgor.

Ceste so speljane kar visoko čez otoški gorski svet, zato premagaš le okoli 

400 višinskih metrov za osvojitev najvišjega vrha.

 

 Nato pa sva se odpeljala dalje po otoku.

Svetilnik na skrajnem jugozahodnem rtu otoka v sončnem zahodu. 

Blizu njega sva prenočila in zvečer uživala neokrnjeno tišino ob sončnem zahodu ...

... ter naslednje jutro ob sončnem vzhodu opazovala Odisejev otok - Itako.

Lefkada slovi po svojih lepih plažah na zahodni strani otoka: 

Katsiki, Egremni, Galios, Kalamitsi, Vathisa in še kateri.

Zanimiva je plaža Egremni, kjer moraš pustiti avto visoko nad plažo. 

Najprej hodiš po asfaltni cesti dober kilometer, nato pa še po 392 kovinskih stopnicah ter še 20 betonskih za zraven.

Plaža pa je lepa in vredna truda pri dostopu in še večjega, ko jo zapuščaš.

Kopanje v turkiznem morju, ki je še vedno prijetno toplo, je čudovito.

Obiskala sva tudi plažo Kalamitsi, ki pa se je nama zdela najlepša do sedaj. 

Dolga je okoli kilometra, sestavljena iz malih zalivov, ki jih oblikujejo veliki balvani.

Do nje vodi strma ( 15 % ) in zelo ovinkasta cesta.

Ker je bila tokrat plaža samo najina, sva se lahko igrala tako kot sva želela.

Tokrat sva za prenočevanje izbrala plažo Kathisma. 

Lepa široka cesta vodi do te plaže in to se pozna pri obiskanosti. 

Ob obali sva se pridružila vsem tistim avtodomarjem, ki zaradi neokretnosti svojih vozil ne morejo dostopati do lepih skritih kotičkov, ki jih je v grčiji nešteto.

Sva pa še midva za spremembo tokrat v družbi občudovala nov sončni zahod.

In ta bo mogoče zadnji letos v Grčiji. Ali pa tudi ne. 

Še ne veva, kako se bova odločila jutri.

____________________

Thermopiles do otoka Lefkada

 

Danes je bil na vrsti dolg premik nazaj čez gorovje Pindos in sicer od toplic Thermopiles(a) 

pa do Jonskega morja. V Thermopilah bi bilo sicer možno še ostati kak dan, 

bilo nama je lepo, vendar sva se na tem potovanju že dovolj naužila kopanja v toplih vodah. 

Zato sva krenila po cesti Lamia, Karpensi, Prousos, Thermo, Astakos.

Za mestom Karpensi sva zavozila v prelepo sotesko do Prousosa. 

 Čudila sva se, kako mojstrsko je speljana cesta preko sten globoke soteske.

Po takih soteskah sva se že vozila in prišla do sklepa, da se gorovje Pindus razteza kot nekakšna hrbtenica in vmes so soteske. Lahko se le čudimo kje vse so se včasih naselili ljudje, 

ko še ni bilo nobene cestne povezave z dolino.

pred naseljem Prousos sva zagledala mogočen samostan na veliki polici gorovja. da pa bilo vse še bolj unikatno so postavili še stolp na enem od mnogih gričev (na sliki levo).

Naselje Prousos, kjer se cesta zooži, kot se za grške vasi spodobi.

Središče naselja s veliko platano ter ozko cesto.

Slikovita cesta naju je vodila dalje, kjer se soteska zniža in razširi proti mestu Thermo. 

V mestu je med drugim Apolonov tempelj, ki sva si ga nameravala ogledat, 

vendar je ob torkih dostop zaprt. Pa kdaj drugič.

Prenočišče sva si poiskala ob akumulacijskem jezeru Trichonida za mestom Thermo.

 Jezero je zelo veliko, okolica pa mirna in občutek tak,

 kot da si visoko v gorah in le zvezde na nebu sijejo nate.

V naslednjem dnevu sva se le premaknila do Jonskega morja in obstala ob lepih plažah na prenočišču,

 ki sta nama ga priporočila Alenka in Emil, ki se pred nama vračata domov.

Prostor je res lep, idiličen z nekaj samotnimi zalivi in kjer lahko občuduješ sončni zahod.

Pa sva ga še midva.

 

___________