Veliki Travnik in Turnovka

Pot: Planina nad Ljubnim ob Savinji, Turnovka, koča na Velikem Travniku in nazaj

Čas: cca 6 ur

Ob zasneženi cesti, malenkost višje nad Planino, sva pustila avto. 

Cesta ni bila splužena, so pa bili sledovi vožnje iz časa pred zadnjim sneženjem, ki je potekalo z močnim vetrom. Na njej je kljub temu  ostalo ravno toliko snega, da se je dalo potegniti smučino.  

Na tak način sva izsilila manjši turnosmučarski pohod ter nekj smuke.

Cesta se skoraj povsod rahlo vzpenja, večinoma je bila tudi zasnežena, razen na dveh odsekih, 

kjer je veter spihal cesto skoraj do golega.

Po dveh urah hoje sva s ceste krenila na gozdno vlako proti Turnovki. 

Na njenem vzhodnem pobočju je eudi danes bril veter in še vedno odnašal sneg. 

Razgledi pa so postajali vse lepši.

Turnovka (1637 m) ter pogled proti zahodu,

Pod streho razglednega stolpa je orientacijska plošča, kjer sva obnovila mena vseh hribov v okolici.

S Turnovke sva se odsmučala do koče na Velikem Travniku. 

Najprej seveda peš čez planjo.

Pred kočo pa sva le  naredila nekaj zavojev. Juhuhu.

Ob koči je še vedno pihal močan veter ter dvigoval sneg in višal zamete.

Tudi najine sledi je kmalu zabrisal.

Bilo je sicer prijetno gledat iz zavetrine, ki jo nudi koča, pa je vseeno bilo malo preveč hladno.

Še slika za spomin na višino snega, čeprav tudi dodatno napihanega.

Sedaj naj bi sledilo tisto najlepše ... 

Po gozdarski vlaki navzdol sva se malo peljala ...

... ampak zelo previdno zaradi "min" v obliki štorov in vej na najini trasi.

Nato sva se zapeljala še po cesti navzdol do ...

... napihanih zametov na cestišču zgoraj in ob robu takšnih sneženih zoožitev spodaj.

To je bilo sicer daleč od idealne smuke, toda nekaj užitka ob vijuganju navzdol pa je le bilo.

In na koncu nama je ostala še razgledna točka, velika skala (Telečje peči),

 od koder se malo vidi Turnovka (tista mala belina levo).

In to je bilo vse kar se tiče snega v bližnji okolici. 

Za turno smuko bi ga nad 1000 m bilo dovolj, če bi ne bil na severovzhodnih pobočjih, 

grebenih in planotah spihan. Ponekod so zameti, drugod je ledena skorja, 

na prisojnih legah pa ga sonce pospešeno topi.

 

 Kljub vsemu, kar se odklanja od idealnih razmer,

sva dan zaključila zadovoljna, da sva dan preživela na poti, ki nama je na voljo vedno 

kadar nama razmere ne dopuščajo potovati kam dlje od doma.

 

________________

 

Menina planina

Pot: prelaz Lipa, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj 

Čas: okoli 7 ur s postanki

Ponoči je zapadlo nekaj novega snega pa sva zato hotela preverit debelino snežne oddeje malo višje. 

V nižinah je ponovno le deževalo in tako doma snega nisva imela. 

Tudi na Lipi, kjer sva parkirala, snega ni bilo. Prvo belino sva dosegla na višini 900 metrov.

Ko sva se povzpela do planote in izstopila iz gozda, sva prišla do bolj konkretne snežne oddeje.  Planina je bila zdaj že lepo pobeljena ...

... cesta rahlo poledenela ...

... in bilo je spet lepo črtati stezico v neokrnjeno belino.

Prejšnjo noč je pihal močan severnik in lepil sneg le po eni strani dreves ter delal zamete povsod, 

kjer mu je bilo to ljubo.

Do Biba planine sva sama delala gaz takoj za lisičjimi sledmi.

Opazila sva znano drevesce, ki sva ga takoj fotografirala ... (slika zgoraj)

 

... in doma poiskala sliko istega drevesa, ko je bilo tu več kot meter snega. Takrat je bila vrtača za njim popolnoma zravnana in Menina planina dostopna le s smučmi. 

Upava, da bova še kdaj v prihodnosti imela to prednost, 

da bova tukaj vlekla svežo smučino čez vse planje te obsežne planine.

Ko sva bila pred kočo na Menini planini je za nama prihrumel avto, 

katerega šofer je očitno našel svoj užitek v vožnji čez zamete ali  po travnikih, 

kadar so bili zameti zanj previsoki. Tudi zaradi takih srečanj imava raje višjo snežno oddejo.

V koči je bilo prijetno toplo. 

Spet sva srečala znane obraze tistih, ki obiskujemo naše gore in planine tudi preko zime. 

Bilo pa je videt tudi nekaj novih in mlajših pohodnikov, kar je zagotovilo, da raste generacija,

 ki bo podedovala naše poti, ko se bomo mi umaknili s te scene.

Menina  naju nikoli ne razočara. 

 

Vedno je prelepa, mirna z idiličnimi prizori narave pa čeprav je včasih tudi vetrovna ali meglena, 

da komaj najdeš pot med snežnimi zameti. Tokrat sva lahko pot opravila brez smuči.

Ko bo padla nova pošiljka snega, bova gotovo spet tukaj.

 

________________


 

Vinkuran in Kamenjak, Labin

 

Sončni dnevi ob Istrski obali so naju zvabili tudi na kratko seanso v vodo.

 Ugotavljala sva, da ima morje kakšnih 16 stopinj, tako "na uč". 

Najina naslednja postaja je bilo naselje Vinkuran pred Pulo.

 Znan je po starem rimskem kamnolomu; najstarejšem v Istri.

V tem kamnolomu so rezali kamnite bloke za gradnjo puljske arene in tu so pridobivali material za mnoge lepe antične kipe, reliefe in druge umetnine.

Čudila sva se kako natančno so izrezani skalni bloki.

Tudi v sedanjem času kamnolom ni ravno mrtev. 

Od leta 1995 so vsako leto organizirali kiparske delavnice. Tako je nastalo dosti novodobnih umetnin, 

ki jih budno oko lahko opazi v Puli in njeni bližnji okolici. 

Navpične stene pa so mestoma opremljene z oprimki in varovali, 

potegnjeno je tudi nekaj plezalnih smeri, zato to področje ne sameva pogosto.

Na najini poti po Istri sva se ustavila tudi na Kamenjaku, slikovitem rtu, 

ki na skrajnem jugu zaključuje Istro. Za vstop v ta nacionalni park je za avtomobile določena precej visoka pristojbina, medtem ko imajo pešci in kolesarji prost vstop.

Zelo primerna poteza upravljalcev, da se zmanjša ogroženost pestrega življenja v parku.

Izven turistične sezone pa je vstop prost za vse ...

... takrat tudi obiskovalcev skoraj ni, zlasti če brije močna burja kot je to bilo v teh dneh.

Tudi midva sva se peš odpravila na skrajni konec rta ...

... se spominjala svetilnika Porer, 

mimo katerega sva pogosto jadrala tudi v hudi burji ali deževnem jugu.

Ko se je dan nagnil proti dolgi jesenski noči, sva bila deležna lepega sončnega zahoda,

 ki sva ga v tišini spremljala, dokler ni zamrl.

Burja naju je pospremila tudi na poti nazaj do avta, ki naju je čakal tam že v mraku.

Naslednji dan sva se še enkrat zapeljala skozi vhod parka ...

... ter uživala v samoti enega od izbranih zalivov.

V dnevni spored za današnji dan sva vtaknila še ogled mesta Labin. 

Do zdaj sva se vozila le mimo njega, čeprav sva vedela,

 da je tu ohranjeno staro mesto z bogato zgodovino. 

Tu, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje ter kasneje rimska Albona. 

V XV. stoletju pa je pripadal tudi Benetkam. Ti so zgradili obrambni zid okoli mesta.

Kot vsa stara istrska mesta je tudi Stari grad Labina postavljen visoko nad dolino.

 Prav lepo se je bilo sprehoditi po strmih ulicah ...

... ter občudovati cerkve, palače in utesnjene mestne hiše 

z ozkimi ulicami in temačnimi prehodi med njimi...

... čeprav v tem poznojesenskem času ni bilo možnosti ogleda notranjosti cerkva, palač in galerij.

Je bil pa zato v razpihanem jasnem ozračju pogled na Učko za naju spet vabljiv.

Pri Hajdučkih vratih sva zapustila stari grad Labina ter se odpravila na prenočišče.

 

__________________