Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________