Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________

 

 

Zavižan

Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj

Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure

Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 

Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,

 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 

Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 

se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 

Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 

Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 

Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,

 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.

Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 

In tu je najino izhodišče za Zavižan.

Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 

nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 

Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).

 

Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  

V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 

Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,

 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 

Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 

Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 

Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.

Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 

da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.

 

Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 

Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.

Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...

... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.

Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 

Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 

Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 

Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.

Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 

Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.

 

Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.

Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 

V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 

Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.

Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 

 da bi prespala na koči.

Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 

in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,

 da bova vse to gledala raje ob morju.

Navzdol sva resnično hitro sestopala ...

... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...

... ter na kamnite skulpturah ob poti.

Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.

Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 

da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.

Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.

 

Veliki Travnik in Turnovka

Pot: Planina nad Ljubnim ob Savinji, Turnovka, koča na Velikem Travniku in nazaj

Čas: cca 6 ur

Ob zasneženi cesti, malenkost višje nad Planino, sva pustila avto. 

Cesta ni bila splužena, so pa bili sledovi vožnje iz časa pred zadnjim sneženjem, ki je potekalo z močnim vetrom. Na njej je kljub temu  ostalo ravno toliko snega, da se je dalo potegniti smučino.  

Na tak način sva izsilila manjši turnosmučarski pohod ter nekj smuke.

Cesta se skoraj povsod rahlo vzpenja, večinoma je bila tudi zasnežena, razen na dveh odsekih, 

kjer je veter spihal cesto skoraj do golega.

Po dveh urah hoje sva s ceste krenila na gozdno vlako proti Turnovki. 

Na njenem vzhodnem pobočju je eudi danes bril veter in še vedno odnašal sneg. 

Razgledi pa so postajali vse lepši.

Turnovka (1637 m) ter pogled proti zahodu,

Pod streho razglednega stolpa je orientacijska plošča, kjer sva obnovila mena vseh hribov v okolici.

S Turnovke sva se odsmučala do koče na Velikem Travniku. 

Najprej seveda peš čez planjo.

Pred kočo pa sva le  naredila nekaj zavojev. Juhuhu.

Ob koči je še vedno pihal močan veter ter dvigoval sneg in višal zamete.

Tudi najine sledi je kmalu zabrisal.

Bilo je sicer prijetno gledat iz zavetrine, ki jo nudi koča, pa je vseeno bilo malo preveč hladno.

Še slika za spomin na višino snega, čeprav tudi dodatno napihanega.

Sedaj naj bi sledilo tisto najlepše ... 

Po gozdarski vlaki navzdol sva se malo peljala ...

... ampak zelo previdno zaradi "min" v obliki štorov in vej na najini trasi.

Nato sva se zapeljala še po cesti navzdol do ...

... napihanih zametov na cestišču zgoraj in ob robu takšnih sneženih zoožitev spodaj.

To je bilo sicer daleč od idealne smuke, toda nekaj užitka ob vijuganju navzdol pa je le bilo.

In na koncu nama je ostala še razgledna točka, velika skala (Telečje peči),

 od koder se malo vidi Turnovka (tista mala belina levo).

In to je bilo vse kar se tiče snega v bližnji okolici. 

Za turno smuko bi ga nad 1000 m bilo dovolj, če bi ne bil na severovzhodnih pobočjih, 

grebenih in planotah spihan. Ponekod so zameti, drugod je ledena skorja, 

na prisojnih legah pa ga sonce pospešeno topi.

 

 Kljub vsemu, kar se odklanja od idealnih razmer,

sva dan zaključila zadovoljna, da sva dan preživela na poti, ki nama je na voljo vedno 

kadar nama razmere ne dopuščajo potovati kam dlje od doma.

 

________________